Dovolj je svetih krav v slovenskih šolah

Aljoša Harlamov je pisatelj, doktor znanosti, literarni kritik, nekdanji urednik Cankarjeve založbe, podkaster, ljubitelj različnih žanrov – tako literarnih kot tudi tistih na velikih platnih in domačih ekranih. Po devetih letih dela kot urednik Cankarjeve založbe se je odločil, da zapusti to delovno mesto in dokonča roman, ki ga je začel pisati že pred več kot desetimi leti.

Za N1 Slovenija je spregovoril o tem, zakaj je osrednji lik njegovega novega kriminalnega romana France Prešeren, ocenil je stanje slovenskega založništva, govoril je o pomenu in vzponu žanrske literature ter o bralnih navadah Slovenk in Slovencev.

Pred kratkim je izšel vaš roman z naslovom Dohtar in Povodni mož. Gre predvsem za kriminalko, postavljeno v čas oblikovanja slovenske nacionalne zavesti, ki je ob tem tudi neke vrste parodija o življenju in delu Franceta Prešerna. Vsebine ne bova razkrivala, me pa zanima, kako in zakaj ste se odločili za to idejo in to tematiko?

Pred malo več kot pred desetimi leti sem doktoriral in sem razmišljal o svoji prihodnosti. Vzel sem status samozaposlenega v kulturi in zelo tuhtal, kako preživeti v tem svetu. Takrat sem se ukvarjal predvsem z literarno kritiko in sem razmišljal, da je morda lažje, kot da napišem na mesec 26 kritik za neko določeno vsoto, da napišem knjigo in dobim malce več denarja.

Razmišljal sem, da če hočem živeti od pisanja, mora biti ta tekst žanrski, se pravi, da bo nagovoril čim širše občinstvo. Z mlajšim bratom Sergejem, ki je pesnik, sva se ravno takrat pogovarjala o teorijah zarote v slovenski književnosti, torej o nekih dogodkih v zgodovini, ki bi lahko imeli drugačno ozadje, kot se zdi na prvi pogled. Med drugim sva se pogovarjala tudi o smrti Ivana Cankarja in o teoriji, da naj bi ga celo nekdo potisnil po stopnicah, zaradi česar je kasneje umrl. Eno od teh idej sem nato vzel kot jedro svoje zgodbe, okoli katere sem zgradil celotno zasnovo.

Zdelo se mi je, da bi bila v slovenski književnosti ravno kriminalka žanrsko takšna, da bi najlažje zaobjela čim širši krog ljudi. In kriminalka je tudi žanr, ki nekoliko presega idejo, da gre za nekaj trivialnega.

Že takrat sem imel praktično celotno zgodbo razdelano, tudi po poglavjih, začel sem oblikovati like, postavil sem čas dogajanja in naredil marketinški plan. Vse je že bilo nared, da bi se zares lotil pisanja. Potem pa sem nepričakovano dobil ponudbo, da v Cankarjevi založbi iščejo urednika. Prijavil sem se in službo tudi dobil, kar me je zelo presenetilo.

Računal sem, da bom lahko ob službi napisal še knjigo, ampak sem kmalu ugotovil, da mi ne bo uspelo in sem nato idejo opustil. Nekaj mesecev kasneje, ko sem začel delati na založbi in ko sem načrtoval izid knjig – če bi se je takrat zares lotil –, je izšel roman Tadeja Goloba Jezero. Golob je res ujel točno ta val, ki se mi je takrat zdel ključen –, da je slovenska književnost pripravljena, da pograbi kriminalko.

Kot zanimivost, sva pa oba z Golobom svoja prvenca izdala istočasno – moj Bildungsroman in njegove Svinjske nogice. Se zelo spoštujeva, mi pa danes ni žal, da je roman Dohtar in Povodni mož izšel deset let pozneje. Preprosto zato, ker sem vmes revidiral praktično vse, kar je bilo pred desetimi leti, predolgo sem skrajšal, marsikaj sem spremenil. Ob tem pa sem tudi povsem druga oseba, verjetno bi roman pred desetimi leti bil precej bolj literaren, kot je danes.

Danes skušam pisati nekaj, kar deluje na dveh ravneh: nekdo lahko moj roman bere zgolj kot kriminalko in napeto zgodbo, nekdo drugi pa tudi bolj z zgodovinskega vidika.

Kaj bi po vašem mnenju vsak v Sloveniji moral vedeti o Francetu Prešernu, razen podatkov, ki se jih naučimo v osnovni šoli?

Pomembno je – kar je tudi neka osnova moje kriminalke –, da nehamo mešati Franceta Prešerna z idejo slovenskega nacionalnega gibanja. Pred časom sem naletel na zapis v enem učbeniku, kjer je pisalo nekaj v smislu, da je France Prešeren napisal slovensko himno, kar seveda ni res. Prešeren je napisal zdravico z naslovom Zdravljica, ki smo jo kasneje prevzeli kot slovensko himno. Prešeren je predvsem dolgo časa gojil pokrajinsko zavest, imel se je za Kranjca. Dejansko je zelo pozno – malce pred marčno revolucijo – začel razmišljati v smeri slovenstva, ko se je takratna nacionalna ideja šele gradila. Moj roman stopa točno v trenutek, ko so nekateri intelektualci začeli premikati idejo identitete ljudi iz pokrajine v jezik.

Najprej je bila osnova jezik. Na Kranjskem se je govorilo podobno kot na Štajerskem in Prekmurskem. Je pa treba vedeti, da je bila takrat situacija zelo zapletena, ker v resnici nihče ni točno vedel, kje so meje. V Istri so govorili na način, ki bi ga danes lahko označili za slovenskega. Govorilo se je tudi kajkavsko, kar danes velja za del hrvaškega jezika, je pa takrat to narečje spadalo v širši prostor.

Nacionalna ideja se je takrat v resnici rojevala v precej ozkem krogu intelektualcev, leta 1848 pa je zelo hitro poskočila in začela pridobivati večjo težo. Prešeren sicer piše o Slovencih, jih omenja, ampak iz njegove poezije ni nikoli povsem jasno, kdaj pod Slovenci misli Slovane, kdaj Kranjce. Ti pojmi so precej časa veljali kot sinonimni.

Mene osebno zelo moti, da je slovenska zgodovina, posebej pa slovenska literarna zgodovina, zelo nacionalistična. Naš kanon je še danes večinoma moški, predvsem zato, ker so bili moški tisti, ki so imeli dostop do javnega prostora. Pisali so besedila, ki jih danes uporabljamo kot del nacionalne zgodovine, medtem ko so ženske pogosto pisale bolj žanrsko literaturo in o čustvih, kar pa se ni spuščalo v kanon.

Že če bi nekoliko opustili to obsesijo z nacionalnostjo, bi lahko prišli do precej boljše in drugačne književnosti, tudi take, ki bi jo lahko drugače poučevali v šolah. Je pa v mojem romanu, in to lahko mogoče koga zmoti, ker gre za parodijo, France Prešeren del te parodije, čeprav se morda še najmanj delam norca. Lik Dohtarja mi je bil kar blizu. Res je, da se dogajanje v romanu odvija še pred Ano Jelovšek, zato se mi ni bilo treba spuščati v tisto zelo zapleteno in neprijetno obdobje njegovega življenja, ki ga tudi ne kaže v najboljši luči.

Franceta Prešerna pogosto razumemo kot tragično romantično figuro, jaz pa se v romanu predvsem sprašujem, v kolikšni meri je bila ta podoba dejansko neka poza. Velik del svoje poezije je Prešeren ustvarjal v dialogu z Matijo Čopom in skoraj bi lahko rekli, da je bil Čop na neki način soavtor njegovih pesmi. To precej razbije predstavo o genialnem pesniku, ki ga ponoči ob kozarcu vina nagovarjajo muze. Ampak poezija je delo, Prešeren je veliko časa in premisleka vložil v to, kot sem rekel, kolektivno delo.

Po drugi strani pa je tukaj še vprašanje njegove zaljubljenosti v Julijo. Koliko je bilo to resnično čustvo in koliko je bila to neka poza, ker je Prešeren potreboval nedosegljiv objekt poželenja, hkrati pa je to dovolj razburjalo takratno ljubljansko meščanstvo. Čop in Prešeren sta se zelo dobro zavedala, da mora romantični pesnik kršiti norme, predvsem krščanske moralne norme tistega časa.

In osebno mi je Prešeren skozi to prizmo veliko bolj zanimiv in ga bolj cenim, torej da obstaja neka možnost, da je bila njegova figura večnega trpečega zaljubljenca zgolj neka poza.

Kako ste kot avtor usklajevali raziskovanje zgodovinskega materiala, igranje z miti in žanrsko zasnovo detektivke? Kaj je bila najtežja plast pisanja?

Največja težava je bilo v resnici nehati pisati in popravljati. Ker sem po notranji identiteti še vedno urednik, imam zelo močno notranjo kritičnost, preveč popravljam, saj želim, da je vse popolno. Še posebej pri zgodovinskem raziskovanju je bilo na neki točki treba nehati. Tukaj mi je zelo pomagal kolega zgodovinar Marko Zajc, ki sem mu poslal knjigo v branje, da preveri zgodovinske stvari in ki mi je na koncu dejal, da zgodba deluje kot odlična kriminalka in da se z zgodovino ni niti preveč ukvarjati. To bi mi sicer lahko povedal tudi kdo drug (smeh, op. a.), a je bila vendarle dobra lekcija, saj sem se nehote preveč ukvarjal z zgodovinsko natančnostjo in moral sem sprejeti na neki točki, da pišem roman, ne pa zgodovinske razprave.

Kar se pa tiče mešanja realnosti in fikcije, je to nekaj, kar mi je bilo že zelo blizu. Tudi v mojem prvem romanu so številni prostori, v katerih sem dejansko bil. Študentska soba v prvem romanu je moja študentska soba, tudi opis stanovanja. Rad gledam okoli sebe in to opisujem, hkrati pa vnašam fikcijske elemente, če dobro delujejo. Vedel sem, da želim na neki točki vključiti tudi prostozidarje, ki so bili sicer ustanovljeni veliko prej, potem pa v nekem obdobju tudi ukinjeni. Pri preverjanju datumov sem ugotovil, da če zgodbo začnem en teden prej, bom ujel datum, ko so se prostozidarji dejansko srečevali, in se je lepo poklopilo, da sem to vstavil v roman.

Liki v romanu temeljijo na resničnih osebah, od Smoleta, Kastelica do Čopa, in sicer na podlagi biografij, opisov in znanih lastnostih. Čop je bil hipohonder, Smole je bil res razuzdanec, Kastelica pa Prešeren ni preveč maral, ker je bil vsiljiv. Vse to sem seveda raztegnil, potenciral in uporabil za potrebe zgodbe.

Rad sem se poigraval s tem, kar je bilo dokumentirano, in tem, kar sem si izmislil. So se pa stvari od idejne zasnove zelo spremenile. Na začetku je bila ideja, da bo roman precej bolj distopičen in da bo metterniški absolutizem (Klemens von Metternich, takratni kancler Avstrijskega cesarstva op. a.) popolnoma nadzoroval dogajanje v Ljubljani in da bo to zelo mračen svet. V procesu raziskovanja sem bral zelo pomembne knjige, ki so mi pokazale, da je realnost bolj kompleksna, zato sem roman večkrat vsebinsko in tonalno prilagodil.

V svetovnem merilu je žanr – znanstvena fantastika, fantazijski romani, kriminalke, romance, romantična fantazija in detektivke, grozljivke, tudi strip – v zadnjih desetletjih postal zelo priljubljen. Je tudi v Sloveniji v zadnjih letih vse bolj v vzponu in zakaj? Gre za menjavo generacij, kjer žanrske knjige množično kupujejo tisti, ki so z žanrom odraščali? So dela konkretnih avtorjev tako dobra, da tudi tisti, ki niso bili bralci žanra, posegajo po njih?

Gre za kombinacijo vsega naštetega, predvsem pa za menjavo generacij. Prejšnja, postmodernistična generacija je sicer rada uporabljala žanrske elemente v svojih knjigah, ampak je žanr jemala bolj kot neko igro, ironičen odnos do klišejev žanra. Moja generacija pa je z žanrom odraščala in ga ni nikoli zapustila. Veliko nas je do žanra prišlo prek filma, morda še bolj kot prek literature, in smo ga spremljali ves čas. In predvsem nas ni več sram tega, da imamo radi žanr. Še nekaj generacij nazaj je veljalo, da je žanr nekaj manjvrednega, nekaj, kar ni primerno za resno literaturo, filozofijo in podobno, danes pa se je žanr precej razširil in normaliziral.

Kar se tiče Slovenije, je bil vstop Tadeja Goloba na slovensko literarno sceno izjemno prelomen trenutek. Do takrat smo sicer imeli posamezne poskuse žanrske literature, imeli smo predvsem fantazijo, ampak večina je bila amaterske produkcije v samozaložbah, brez urednikov, včasih tudi brez lektorjev. To so bili pogosto derivati slavnih žanrskih del, predvsem J. R. R. Tolkiena in Georgea R. R. Martina, in to posnemanje se je zelo videlo v tekstih.

Golob pa je pokazal, da je mogoče napisati žanrski roman, ki je dobro napisan. Zaradi tega se je pri nas zgodil pravi vzpon žanrskega avtorstva, zato lahko danes že govorimo o kontinuiteti in ne več o posameznih izjemah. Treba je razmišljati sistemsko, ker literarni sistem ni popoln, če nima vseh žanrov. Imamo zelo dobro mladinsko literaturo, letos smo dobili dve zelo dobri slovenski grozljivki, potrebujemo pa tudi fantazijo, znanstveno fantastiko in druge žanre.

Zelo pomembno pa se mi zdi, da navadimo bralce branja v slovenščini. Recimo pri fantazijskih romanih je velik problem, ker veliko bralcev pravi, da raje berejo v angleščini, ker se jim zdi slovenščina pri tem žanru čudna. Ampak branje je socialna praksa. Navadiš se določenega besedišča in ritma jezika. Če večino časa bereš v angleščini, se ti bo slovenščina v žanru zdela nenavadna, in to moramo normalizirati.

Eden od razlogov, zakaj je žanr danes tako priljubljen, je tudi, da so ljudje vedno manj sposobni brati kompleksna besedila. Veliko prevedenega žanra je slogovno zelo revnega. Ne trdim, da je žanr sam po sebi slab, so tudi znotraj žanra dobre in slabe knjige.

Nekoč je res veljalo, da je žanrska literatura – predvsem znanstvena fantastika in fantazijski romani – šund, nekaj brez večje umetniške vrednosti, predvsem v primerjavi s klasičnim leposlovjem. Kaj je predsodek in kaj je res? Kaj je kakovost in kaj ni?

Pri nas je še vedno precej predsodkov do žanra, ki so podobni predsodkom do vsega, kar nagovarja širšo oziroma množično publiko. Hitro pride do logike, da če nekaj bere veliko ljudi, potem to gotovo ni dobro. To se mi zdi popolnoma napačno. Množično lahko ljudje konzumirajo tudi nekaj, kar je kakovostno. Je pa res, da danes nastaja ogromno žanrske produkcije, tudi takšne, ki je narejena zelo hitro in zelo površno.

Pri vsakem žanru, kot tudi pri nežanrski literaturi, moraš imeti slog. To pomeni, da mora biti jezik individualiziran, moraš imeti kompleksen svet, v katerem se zgodba dogaja, in tudi kompleksne like. To pa ne pomeni, da moraš pisati v nekem baročnem slogu. Pri slogu ljudje pogosto mislijo, da gre za gosto metaforičen, zelo okrašen jezik. Ampak slog je lahko tudi zelo ekonomičen.

Problem pri žanru je, da nanj vplivajo filmi in televizijske serije. Veliko avtorjev piše knjige, kot da pišejo scenarije. Zelo malo je opisov, malo atmosfere, skoraj nič senzoričnosti. Vsi liki so lepi in seksi in nekako generični, zgodba pa se opira predvsem na vizualne učinke, kot so akcijski prizori, streljanje, eksplozije. To v književnosti ne deluje na enak način kot na platnu.

Literatura ima drugačna sredstva, deluje skozi jezik, skozi atmosfero in skozi notranje procese likov. In kadar se na to pozabi, potem dobimo nekaj, kar je prazno in nekakovostno. Ni pa to problem žanra kot takega, ampak slabe literature.

Ko govorimo o šundu, moramo biti zelo natančni. Šund ni žanr. Šund je slab žanr. Dober žanr ni šund literatura. In tudi v tako imenovanem klasičnem leposlovju obstaja ogromno slabih knjig, pa jih nihče ne imenuje šund, samo zato, ker niso žanrske.

Ste tudi soustvarjalec podkasta O.B.O.D., kjer se že več let ukvarjate s filmi, televizijo, nadaljevankami, knjigami, videoigrami. Pogovarjate se o aktualnih žanrskih izidih, v posebnih epizodah se posvečate tudi posameznim žanrom ali temeljnim delom. Kako vas je večletno intenzivno analiziranje in seciranje v vseh možnih oblikah v podkastu spremenilo kot bralca, kritika in tudi pisatelja?

Zelo me je spremenilo. Predvsem mi je bil podkast nekakšen impulz, da sem se sploh vrnil k žanru. V mladosti sem ga pogosto prebiral, tudi na račun šolske literature. Kasneje sem prišel v okolje, kjer so bili ljudje okoli mene nekakšni intelektualci iz kulturnih ljubljanskih družin, z več generacijami umetniške tradicije, kjer so hodili v gledališče, na balet in podobno. Zato sem se svojega zanimanja za žanr začel nekoliko sramovati, ker sem menil, da to ni nekaj, kar bi sodilo v ta svet.

Podkast je zaslužen, da sem se vrnil k žanru, nekaj let pred tem sem začel gledati superjunaške filme, ki so prihajali v kino. Skupaj s prevajalcem Igorjem Harbom in umetnikom Mitom Gegičem sem se znašel na eni okrogli mizi, kjer smo govorili o žanru, in je nekdo rekel, da smo tako zanimivi za poslušati, da bi lahko imeli svoj podkast. In to smo to dejansko naredili.

Zame je bilo to izjemno pomembno, ker je Mito tisti, ki izjemno dobro pozna glasbo, režijske prijeme, kadriranje, fotografijo. Igor pa je prava enciklopedija filmov, serij in žanrov ter ima izjemen uvid v to, kako so zgodbe zgrajene in se med seboj referirajo.

Ob njuni pomoči sem se naučil veliko razmišljati o zgodbah na drugačen način, ne samo o tem, ali mi je nekaj všeč ali ne, ampak predvsem, zakaj mi je všeč, kako je nekaj zgrajeno in kakšen učinek ima. Zato danes tudi drugače berem kot nekoč – kot normalen bralec, ki se vživi v zgodbo, in kot opazovalec, zakaj me je neka stvar tako pritegnila, da sem požiral strani. Nato analiziram, kako je avtor to naredil, kako je gradil napetost, kakšne elemente, elipse in ritem je uporabljal. To znanje sem s pomočjo podkasta prenesel tudi na gledanje filmov in serij.

Absolutno živimo v dobi zgodb, rekel bi celo, da je 21. stoletje stoletje zgodb. Tudi politiki dandanes ne znajo prodati nobene ideje brez zgodbe. Najbolj osnovno človekovo čustveno odzivanje je vezano na zgodbe. Verjamem, da sicer obstajajo ljudje, ki se zjočejo ob kipu Davida v Firencah, se pa bolj zjočejo ob zgodbi romantičnega filma ali drame.

Treba je poznati mehanizme, ki vplivajo na človeka in mu vzbudijo čustva.

V trenutnem obdobju, ko vse več mladih čas preživlja s skrolanjem po telefonih, vedno manj pa jih posega po knjigah – to se odraža tudi s padcem bralne pismenosti pri mladih – kako bi po vašem mnenju morali mlade spodbuditi (na ravni šolskega sistema, družine …), da primejo za knjigo?

Najprej z zgledom. Vsi poznamo karikaturo, ko dve družini sedita na klopci – ena družina bere knjige, druga pa je ves čas na telefonih. Nato pa ena mama vpraša drugo, kako je otroke prepričala, da berejo. In odgovor je preprost – z zgledom, da tudi starši berejo. Tudi starši bi se morali vsaj delno znebiti telefonom in zaslonov, če želijo vplivati na otroke. Ne želim biti preveč pridigarski, ker tudi sam ogromno časa preživim pred zasloni, letos bom verjetno pogledal skoraj en film na dan, da ne govorim o serijah in vsem ostalem. Ampak za mlade možgane, ki se še razvijajo, je to seveda druga zgodba.

Sem velik kritik šolskega sistema, predvsem kurikula pri slovenščini in književnosti. V mojem idealnem svetu bi imeli neko obliko slovenščine, filozofije in sociologije še v prvem letniku fakultete, da bi si lahko v osnovni in srednji šoli lahko privoščili drugačen pristop. V osnovni šoli bi morali otroke predvsem navduševati nad branjem in se znebiti idej o "svetih kravah" oziroma seznamov obveznega branja, ki ga pogosto zagovarjajo starejše generacije.

Otroci bi morali brati to, kar jih res zanima. Če jih zanima Pasji mož, naj ga berejo. Če jih zanima strip, naj ga berejo. Moramo jih pa hkrati naučiti, da sami raziskujejo in da razvijejo neko osnovno kritičnost.

Ne pravim, da ni dobro poznati temeljnih besedil, ampak sam bi jih zamaknil v višje razrede osnovne šole, v srednjo šolo in celo fakulteto. Tudi sam sem, ko sem bral Dostojevskega, imel dele, ki bi jih kot urednik danes brez slabe vesti črtal. In mislim, da moramo tudi mladim dovoliti, da rečejo, da jim nekaj ni bilo všeč. In zamerim šolstvu, da pogosto uči, da so določeni avtorji "svete krave". Jaz Prešerna danes cenim veliko bolj, kot sem ga v osnovni šoli.

Pa če še dodam nekaj o tehnologiji, ker je premier Robert Golob nedavno napovedal, da bo vsem v državi zagotovil brezplačno umetno inteligenco. Veliko bolje bi bilo, če bi napovedal, da bo država vsem plačala članarino v knjižnicah in da bi knjižnicam zvišali budžet, da bi lahko kupovale knjige in bi se vrnile k temu, da bi ljudi navduševale za branje.

Smo v decembrskem prazničnem času, ko so prodajalne slovenskih knjigarn veliko bolj polne, kot so običajno. Je pa res, da je tudi vsakoletni knjižni sejem, ki se odvija proti koncu leta, torej konec novembra, vedno množično obiskan. Kako bi vi opisali povprečnega slovenskega bralca? Kaj bere, po kakšnih žanrih posega? Kako realna je slika, da smo Slovenci narod, ki zelo rad prebira knjige?

Ne vem, od kod vam ideja, da smo Slovenci narod, ki zelo rad prebira knjige. Mislim, da to ni res, in nikoli ni bilo res. Treba je upoštevati, da so pri nas knjige vendarle dražje kot v marsikateri drugi državi, kar je logično, ker smo manjši trg. Če bi ljudje več kupovali knjige, bi bile cenejše. To je začaran krog. Bolj, kot so drage, manj jih kupujejo, manj kot jih kupujejo, dražje so. Knjižni sejmi so zaradi tega pogosto dobro obiskani, ker ljudje tam dobijo popuste, kar se jim splača. Tudi 10-odstotni popust je dober popust, ker je pri nakupu petih knjig šesta že skoraj zastonj.

Povprečen Slovenec trenutno raje bere čim bolj enostavne tekste, manj bere kompleksna besedila z veliko metaforike in slogom, ki odstopa od naravnega govora. To ni samo slovenski fenomen, ampak se dogaja povsod po svetu. In tudi znotraj žanra so, kot sem že rekel, dobre in slabe knjige, danes je predvsem popularen žanr romantasy, torej romantična fantazija, ki prinaša neko globalno poenostavljeno angleščino. Starši se radi pohvalijo, kako njihov otrok bere v angleščini in kako dobro pozna jezik. Ampak treba je poudariti, da otrok ne bere Jamesa Joycea, temveč knjige, kjer je vsak četrti stavek "I will love you until I die" (ljubil te bom, dokler ne umrem op. a.). Ljudje, tudi ko berejo v angleščini, ne posegajo po resnem angleškem branju.

Tukaj je še velika gonja proti priročnikom za samopomoč, ki so označeni kot zanič literatura, ki jo berejo množice. Krivdo se po navadi vali na avtorje teh knjig, nihče pa se ne vpraša, zakaj množice po njih sploh posegajo. Živimo namreč v družbi, kjer se javno zdravstvo sesuva, ljudje imajo vedno večje mentalne težave, dostop do terapevtov je omejen zgolj na tiste, ki si to lahko privoščijo. Zato posegajo po njih množično, ker si lahko preberejo knjigo o tem, kako biti srečen. Prav tako pa je v času epidemije covida-19 padla tudi ideja avtoritete, komu sploh še zaupajo. In danes ljudje bolj zaupajo slavnim in vplivnežem.

Manjkajo nam realni podatki o bralnih navadah Slovencev. In če se nam zdi, da Slovenci radi berejo preproste knjige oziroma šund, potem je nekaj narobe z našim šolskim in visokošolskim sistemom. Ker tega ne berejo samo ljudje z osnovnošolsko izobrazbo. Slovenija je ena bolj izobraženih držav v Evropi, veliko ljudi ima diplome in magisterije, zato se sprašujem, zakaj potem ti ljudje ne berejo kompleksnejših romanov in zakaj posegajo po knjigah z neposredno akcijo, zmajih in podobno.

To je bistvo problema, ker ljudje posegajo in prebirajo preprostejše stvari, pa ne samo pri nas, ampak po celotnem svetu. Na to so vplivali zasloni, pomanjkanje pozornosti in tudi trendi svetovne literature. Globalna angleška literatura se absolutno prilagaja najnižji točki bralca, o čemer sem se pogosto pogovarjal z drugimi uredniki na knjižnih sejmih.

Ko podcenjujemo bralce oziroma konzumente umetnosti, znižujemo pričakovanja in njihove sposobnosti. Bolj kot to počnemo, bolj se to uresničuje kot samoizpolnjujoča se prerokba. Jaz pa tega nočem, ker bi rad pisal žanr, ki je zanimiv, ki ima kompleksne like in dober jezik. In tudi tak žanr najraje berem.

Kot dolgoletni nekdanji glavni urednik Cankarjeve založbe imate dober vpogled v delovanje slovenskega založništva. V eseju Podnebne spremembe v slovenskem založništvu iz začetka letošnjega leta ste stanje opisali precej apokaliptično. V kakšni kondiciji je trenutno založništvo pri nas? Kje so največje nevarnosti in pasti za slovensko knjigo in založništvo, ki jih bralci ne občutijo neposredno, založniki pa jih dobro poznate?

Stanje v resnici ni dobro, čeprav bralci tega ne opazijo, saj knjige še vedno izhajajo, knjižni sejmi so dobro obiskane, knjigarne so decembra polne in ustvarja se vtis, da sistem nekako deluje. Ampak v ozadju se dogajajo zelo resne stvari. Največja težava je, da se založništvo vse bolj obravnava kot gospodarska dejavnost brez razumevanja njegove kulturne in družbe vloge. Založbe vodijo ljudje, ki imajo veliko znanja o menedžmentu, racionalizaciji, Excelovih tabelah, nimajo pa osnovnega razumevanja literature, uredniškega dela in dolgoročnega načrta za razvoj avtorjev.

Založništvo ni panoga, kjer bi se rezultati poznali takoj. Če danes investiraš v avtorja, bo morda šele čez deset let postal relevanten, bran in nagrajevan. Ta logika pa je v popolnem nasprotju z logiko sodobnega kapitalizma, ki zahteva takojšnje rezultate, dobičke in stalno rast.

Problem je tudi kadrovske narave, saj se krčijo uredniške ekipe, uredniki imajo vedno več naslovov in vse manj časa, več je administrativnih nalog. Uredniško delo se spreminja v projektno vodenje, ne pa v poglobljeno delo z besedilom, kar se na dolgi rok pozna na kakovosti knjig, četudi bralci tega še ne zaznajo neposredno.

Imamo pa tudi malo velikih založniških sistemov, ki obvladujejo velik del trga, in dopuščajo zelo malo prostora za tveganje. Tvegati pa je treba, če hočeš razvijati novo literaturo, nove glasove, nove žanre. Če izdajaš samo tisto, kar se preverjeno prodaja, je sistem na dolgi rok osiromašen. Rastejo tudi stroški, javna sredstva pa se ne povečujejo, zato so zaposleni v sistemu vedno bolj podplačani.

V omenjenem eseju sem uporabil besedo apokaliptično zato, ker se mi zdi, da smo na točki, ko sistem še drži skupaj, vendar samo zaradi posameznikov, ki delajo prek svojih zmožnosti in pogosto za zelo nizko plačilo. Ko se bodo izčrpali ali bodo odšli, se lahko vse zelo hitro sesuje. O tem se zelo malo govori javno, saj bralci vidijo knjigo na polici, ne vidijo pa pogojev, v katerih je nastala. In dokler tega zavedanja ne bo, bo zelo težko karkoli sistemsko spremeniti.

Včasih imamo, ko vstopimo v večje knjigarne v Sloveniji, občutek, da smo vstopili predvsem v trgovino – prodaja se tam vse mogoče. Se knjige v tem poslu nekako umikajo v ozadje?

Nova vodstva največje slovenske knjigarne, ki so pogosto prišla z menjavo političnih oblasti, so imela ogromno ekonomskega znanja in veliko idej o racionalizaciji poslovanja, zelo malo pa razumevanja, kaj je založništvo in kako deluje. In ti vsake knjige pač ne moreš prodati na isti način.

Nekatere knjige lahko prodaš tako, da je avtor na naslovnici, in je to ljudem všeč, ker ga poznajo. Druge knjige pa potrebujejo povsem drugačen pristop. Potrebujejo razlago, kontekst, zgodbo o tem, zakaj je knjiga pomembna, komu je namenjena, kakšno izkušnjo ponuja. In tukaj se zelo pogosto podcenjuje bralce.

Predvsem pa se mora zavedati, da knjigarna ni samo še ena trgovina, ampak da imajo knjige neko družbeno vrednost in mora knjigarna odslikavati to idejo. Če se ta zavest izgubi, potem imamo resen problem. Mene ne moti, če grem v London v knjigarno Foyles in se najprej znajdem med papirnico in drugimi izdelki. Ključno je to, da potem prideš do knjig in da ti knjigarnar zna svetovati, da pozna avtorje in vsebino.

Omeniti je treba še slabe opise knjig na zadnjih platnicah, ki so pogosto popolnoma neuporabni. Polno je visokoletečih, praznih besed, ki nimajo nikakršne povezave s tem, kar tista knjiga v resnici je. Ko pa jo odpreš, pa je čisto normalna zgodba.

Kot sva že nakazala, je zaznati, da slovenski bralci pogosteje berejo v angleščini, narašča prodaja angleških izvirnikov, predvsem žanrskih knjig, čeprav se v slovenščino prevede veliko knjig. Tukaj je treba omeniti tudi globalne akterje prodaje knjig in e-knjig, kjer lahko bralci hitro in pogosto po nižji ceni kupijo angleške izvirnike. Kako premik branja v angleškem jeziku vpliva na bralno kulturo v slovenščini? Zakaj je kakovosten slovenski prevod še vedno zelo pomemben? In kako bo na to vplivala umetna inteligenca?

Če govorimo o tem, kako ustaviti naraščanje prodaje angleških knjig, je prva in najpomembnejša stvar dober prevod. S tem se absolutno strinjam. Veliko ljudi raje bere v originalu zato, ker so imeli slabe izkušnje s slabimi prevodi. In tega se moramo zavedati.

Ključna je kakovost prevodov, ki jo je treba še okrepiti. Predvsem pa ne smemo ponoviti napake, ki so jo naredili tradicionalni mediji ob prihodu interneta, ko so začeli tekmovati s spletom in so sami pristali na poenostavljanje, hitrost in površnost. Če se spustimo na isto raven, izgubimo tisto, kar nas dela drugačne in pomembne.

Enako velja za prevajanje. Umetna inteligenca danes še zdaleč ni sposobna prevajati na ravni dobrega človeškega prevajalca, in vprašanje je, ali sploh bo kdaj. Po mojem mnenju bo vedno potreben človek oziroma človeške oči, ki bodo prebrale prevod umetne inteligence, da bo prevod razumljen, da bo imel kontekst, pravilen slog in pomen.

Po mojem mnenju je sicer uporaba umetne inteligence etično sporna, vprašanje je samo razpon njene uporabe. Jasno je treba povedati, da je nastala s kršitvijo avtorskih pravic in zame je to ključno etično vprašanje, in bi morala biti prepovedana. Ampak ni, in tukaj sva. Mene ne bi motila uporaba umetne inteligence pri prevajanju, če bi to omogočilo hitrejše in kakovostnejše prevajanje.

In seveda, prevajalci že dlje časa uporabljajo takšna in drugačna orodja umetne inteligence, o tem govorimo, kot da je to nekaj novega, ampak prevajalski programi obstajajo že dolgo.

Mene osebno uporaba umetne inteligence pri prevajanju tudi ne bi motila, če bi pomenila pomoč prevajalcem, da bi lahko hitreje delali in bili za to tudi bolje plačani. Težava je v tem, da živimo v kapitalizmu, kjer bo umetna inteligenca predvsem izgovor za to, da se ljudi še slabše plača in še bolj potisne na rob. Prevajalci so že zdaj podplačani. Če bo umetna inteligenca pomenila samo dodatno izkoriščanje, potem je to velik problem.

Vidimo že primere iz tujine, kjer so podjetja odpustila prevajalce in delo prepustila umetni inteligenci, potem pa ugotovila, da mora prevode preverjati drag strokovnjak, na primer inženir, kar jih na koncu stane več, kot če bi zaposlili dobrega prevajalca. To je popolna ironija sodobne družbe.

Je pa tudi problem, ker se trenutno vse vlaga v neko generično umetno inteligenco, namesto, da bi vlagali v takšno, ki bi bila namenjena samo prevajanju in bi počela samo to, in ti ne bi ob tem skušala še skuhati kosila. Sam jo uporabljam zelo omejeno, se pa zavedam, da se ji dolgoročno ne bomo mogli izogniti, ker bo vgrajena v vse naprave. Ljudje pa se bodo morali na neki točki odločiti, ali jim je pomembno, da je knjigo napisal človek ali ne. Že danes se na Amazonu pojavljajo knjige, napisane z umetno inteligenco, založbe pa avtorjem dajejo v podpis klavzule, s katerimi dovoljujejo uporabo svojih del za učenje umetne inteligence.

Pogosto se dandanes umetno inteligenco predstavlja kot rešitev za vse, v resnici pa za zdaj ni nobenih dokazov, da prinaša dolgoročne pozitivne učinke za družbo in ekonomijo. Vidimo, da že dodobra kroji naše življenje in tudi smrt. Ne nazadnje je treba opozoriti na primere, ko je umetna inteligenca ljudem predlagala samomor. Umetna inteligenca že pobija, vendar morda ne na tako spektakularen Cameronov način, ampak tiho, ki se že ves čas dogaja (James Cameron, režiser filmov Terminator, op. a.).